Cenjena psihologinja Nataša Jokić-Begić pojasnjuje, zakaj je zaželeno biti povprečen

Še malo štejem do najbolj vznemirljivega vikenda v letu – Weekenda.17, ki bo letos prinesel še boljše, zanimivejše in večje izdanje HR.Weekenda. Kako bodo teme s področja psihoterapije letos HR.Weekend oddaljile od klasičnih predavanj o poslu in človeških virih ter obiskovalcem prinesle nove in sodobnejše interdisciplinarne teme, prof. dr. sc. Nataša Jokić-Begić je tukaj, da nas vse oddalji od klasičnih “moranj” in nas vrne v svet, kjer je tudi povprečnost v redu.

Povprečnost je v redu?

“V slovarju je pojem ‘povprečen’ definiran kot ’tisti, ki se po svojih lastnostih ali značilnostih ne izstopa; običajen, kot večina’, in ko se prebere tako napisana definicija, postane še bolj jasno, koliko nas je vrednostni sistem, v katerem živimo, prepričal, da je premalo biti običajen in se ne izstopati. Namesto tega bi morali misliti, kako je prijetno biti kot večina.”

To so besede, s katerimi je prof. dr. sc. Nataša Jokić-Begić, sicer vodja Podiplomskega specialističnega študija klinične psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu ter licencirana kognitivno-vedenjska terapevtka. Če gremo naprej raziskovati dejstva o povprečnosti, bomo prišli do spoznanja, da je večina ljudi pravzaprav povprečnih in da je le tri odstotke tistih, ki so po kakšni svoji lastnosti nadpovprečni. A zakaj potem vsi težimo nadpovprečnosti? Zakaj silimo 97 odstotkov ljudi, da storijo vse, da bi vstopili v tistih tri odstotke – v tri odstotke, v katerih je prostora natanko toliko in niti enega več? In kaj s tem pridobimo?

Prof. dr. sc. Nataša Jokić-Begić poudarja, kako nam je norma in težnja po nadpovprečnosti vsiljena že od malih nog, ko so nam govorili, da moramo biti najboljša različica sebe, ko še nismo vedeli, kaj so decimalke, a smo vedeli, da je 5.0 nekaj dobrega, nekaj, k čemur moramo stremeti. In čeprav je za družbo tak miselni okvir odličen, “ker imamo ogromno število ljudi, ki se borijo, stremijo k ciljem, tekmujejo… za posameznika pa je to strašno težko”. Tako pridemo do odgovora na vprašanje “In kaj s tem pridobimo?”. Pridobimo 97 odstotkov ljudi, ki so nesrečni, ter vse več ljudi, ki doživljajo krizo duševnega zdravja, medtem ko si prizadevajo doseči nadpovprečnost.

“Implicitni imperativ 5.0 se prenaša na vse vidike življenja. Problem nastane, ko na nekem področju življenja ne dosežemo tega namišljenega kriterija. Takrat nekatere ljudi preplavi močan občutek manjvrednosti, ki ga spremlja tesnoba. Zaskrbljujoče je, da se vse več mladih ljudi bori s prepričanjem, da niso dovolj dobri, ker niso najboljši,” je poudarila prof. dr. sc. Jokić-Begić in dodala: “Če povprečnost doživimo kot skladnost, kar tudi je, potem je sprejemljiva sama po sebi. Biti duševno in telesno povprečen prinaša s sabo več zdravja, srečnejše in kakovostnejše življenje.”

V boju proti odličnosti

Treba je poudariti, da nadpovprečnost ni slaba, ampak je dar, ki ima svojo ceno. Dar, ki ga ne bi smeli vsiljevati vsem. A kako se upreti pritisku okolice in samih sebe ter kako končati vsa naša “moranja”?

“Odpornost na pritiske je individualna, vendar bi na splošno lahko rekli, da so mlajši ljudje manj odporni kot starejši. Zato je odgovornost starejših, da ko opazijo anomalijo v družbi, kot je to nenehno stremenje k ‘odličnosti’, ki že ima svoje posledice v obliki porušenega duševnega zdravja, na to opozorijo,” je odgovorila prof. dr. sc. Jokić-Begić, hkrati tudi predsednica mednarodnega združenja za raziskovanje stresa, travme, anksioznosti in odpornosti (The Stress, Trauma, Anxiety, and Resilience Society – STAR Society). Čeprav se pogosto šali, da je “v džihadu proti odličnosti”, je prof. dr. sc. Jokić-Begić svoje delo na podiplomskem študiju klinične psihologije usmerila prav v izobraževanje mladih generacij psihologov, katerih znanje in delo bosta vplivala na prihodnje rodove.

Določite dve do tri področja v življenju, na katerih želite biti najboljši

Za konec, na vprašanje, kaj bi priporočila mladim ljudem, ki čutijo pritiske “moranj”, prof. dr. sc. Jokić-Begić odgovarja: “Vprašajte se, kaj bi želeli svojemu otroku. Prepričana sem, da boste odgovorili zdravje in srečo. Točka. Pri tem veste, da je oboje krhko, da bo življenje prineslo tudi bolezni in nesreče, težave in trpljenje in da ne bo lahko. Ali si moramo naložiti še več stresa, nesreče, tesnobe in žalosti s ‘morjanji’? Nekaterih ‘moranj’ ne bomo mogli izogniti, nekatera bodo celo zaželena, vendar naj jih ne bo preveč. Določite dve do tri področja v življenju, na katerih želite biti najboljši, kjer želite biti protagonist, kjer boste dali največ od sebe, za katera boste ‘umirali’, ki boste želeli, da vam jih napišejo na nagrobnik. Na ostalih področjih pa lahko dobite 3, ker to pomeni, da ste opravili dovolj dobro.”

Vse o tej vseprisotni temi ter še več o raziskavah stresa, travme, anksioznosti in odpornosti poslušajte na HR.Weekendu od 19. do 22. septembra v Rovinju, informacije o novem, večjem in še boljšem izdanju HR.Weekenda pa najdete tukaj, pa tudi na profilih družbenih omrežij Instagram, LinkedIn in Facebook.