Kaj bi morali svojim otrokom redno govoriti (in česa nikakor ne)

Kljub temu, da ti tvoji otroci konstantno ponavljajo, da ne slišijo tvojega teženja glede pospravljanja postelje, to nikakor ne drži. Otroci še kako zelo absorbirajo starševe besede, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da pazimo na to, kaj otrokom redno govorimo in katerim stavkom se je dobro izogibati.

GOVORI: “Res mi je všeč, kako si pospravil/-a svoje igrače.”
Pri pohvalah moramo biti zelo specifični, saj le tako lahko otrok resnično ve, kakšnega vedenja si najbolj želimo od njega. Otroci si pohvale jemljejo zelo k srcu, kar jih to motivira, da dobro delo znova in znova naredijo.

NE GOVORI: “Odlično, da si test pisal/-a pet – tako si pameten/-na.”
Podobno zgornjemu bistvu – cilj je pohvaliti trud, ne pa rezultata. Za otroke je naravno, da vidijo rezultate, ne da bi le-te povezali s koraki, ki so jih morali narediti za ta rezultat. Kot starši smo dolžni pokazati otrokom, da so njihova dejanja pomembna in da bodo odločitve, ki jih bodo sprejeli danes, vplivale na to, kaj se bo zgodilo jutri. Veliko bolje je, da otroku rečeš: “Zelo si bil/-a priden/-na, ker si se toliko učil/-a za test!”

GOVORI: “To je bilo res lepo od tebe.”
Seveda si želiš, da je tvoj otrok uspešen v šoli, ampak nikar ne pozabi na pomembnost čustvene inteligence. Starši morajo biti vzor svojim otrokom in jim pokazati, da je tudi čustvena inteligenca zelo pomembna. Na primer, ko sta z otrokom v trgovini in da gospa otroku bonbon. Namesto, da ga spodbujaš, da se zahvali, raje reci: “Ali ni bilo lepo od gospe, da te je opazila in naredila nekaj posebnega zate?” Pomembno je spodbujati čustven proces in ne materialnih dosežkov.

NE GOVORI: “Kakšen je bil tvoj dan?”
Vprašanja, ki so preveč splošna, kot je na primer “Kakšen je bil tvoj dan?”, pogosto zahtevajo le enobesedni odgovor, ki pa ne razkrijejo, kako se tvoj otrok resnično počuti. Otroku raje zastavi specifično in odprto vprašanje, kot je na primer »Kako sta se imela s to in to osebo?« ali »Kaj ste počeli pri likovnem krožku?«

GOVORI: »Kaj se tebi zdi pošteno?«
Seveda svojega otroka pogosto vprašaš ali bi raje pil pomarančni sok ali mleko pri zajtrku, ampak kako pogosto pa ga vprašaš za mnenje glede ostalih stvari? To je zelo pomembno, tudi če gre za disciplino. Ko naslednjič en otrok pocuka drugega za lase, ga/jo vprašaj, kakšna bi se njej/njemu zdela poštena kazen. Pomembno je otroka vključiti v odločanje, saj mu s tem pokažeš, da spoštuješ njegovo mnenje (tvoja končna odločitev je seveda lahko povsem drugačna).

NE GOVORI: »Si imel/-a dober dan?«
Zdi se povsem nedolžno, vendar vprašanja v stilu »Je vse OK?« ali »Si imel/-a dober dan?« pošiljajo otrokom signale, da si ti želiš, da bi bilo vse OK. Otroci nočejo razočarati svojih staršev, zato pogosto odgovorijo »seveda« ali pa le prikimajo in te s tem zavedejo, da je res tako, čeprav morda sploh ni. In kako drugače vprašati? Bodi bolj specifična: »Kako je šla predstavitev danes?«

GOVORI: »Nič ni narobe, če se ne počutiš dobro.«
Igranje s prijateljem/-ico je bilo odpovedano in zdaj je tvoj otrok slabe volje. Čeprav si seveda želiš, da tvoj otrok ne bi bil žalosten, pa je po drugi strani pomembno tudi, da mu poveš, da ni popolnoma nič narobe s tem, če je slabe volje. Biti jezen, žalosten, prestrašen, osramočen ali prizadet je vse del življenja. Naši otroci morajo vedeti, da je življenje težko in da jim ni treba biti popolni, da bi jih drugi imeli radi. To jim pomaga pri sprejemanju in izražanju njihove ranljivosti, ko jih imajo, kot pa da jih potlačijo v sebi in zadržijo zase.

NE GOVORI: »Sam/-a se sooči s tem!«
Raje reci »Slišim te«. Eden od izzivov starševstva je prepoznati otrokova čustva, ne da bi popuščali njihovim jeznim izpadom. Ko je otrok nejevoljen in joka, ga nikar ne nadiraj, da mora biti tiho, ampak mu raje lepo povej, da veš, kako se počuti. Ne glede na to ali gre za sitnega malčka ali ogorčenega najstnika, s tem, ko otroku pokažeš, da poznaš njegova čustva gradiš na zaupanju in si tudi vzor glede empatije in spoštovanja.

GOVORI: »Motila sem se.«
Pomembno je priznati, ko se zmotiš, vendar se nikar ne ustavi le pri tem. Vedno ponudi, da skupaj najdete rešitev. Poskusi nekaj v stilu: »Vem, da sem narobe ravnala v tisti situaciji in zelo mi je žal. Kako lahko to popravimo?« Ko starši priznajo svoje napake, bodo to veliko lažje naredili tudi otroci. Ko se zavedamo in priznamo svoje napake, smo s tem vzor otrokom, da tudi samo naredijo isto.