O čem sanjajo dojenčki?
Vsakdo, ki je že kdaj opazoval dojenčka med spanjem, ve, da dojenčki brez dvoma sanjajo, saj se jim pogosto spreminja izraz na obrazu. Ampak o čem bi sploh lahko sanjali?
Vse do nedavnega ni bilo znanstvenega soglasja o eni izmed najbolj prijetnih skrivnosti starševstva. Psihologi in strokovnjaki za človeški razvoj se že desetletja pomikajo naprej in nazaj, se rerekajo o nasprotujočih si stališčih, saj nekateri trdijo, da dojenčki sploh ne sanjajo, drugi pa odgovarjajo z akademskim ekvivalentom: “Da, zagotovo sanjajo.“ Težava, kot je nekoč zapisala znanstvena novinarka Angela Saini, je: “Vstopanje v glavo otroka je kot razvozlavanje misli mucke.”
Vemo že, da je otrokov um čudežni stroj. Večino zgodnjega življenja prespijo (za novorojenčke je to v povprečju 16 ur na dan). In ne gre le za spanje. Od trenutka, ko se rodijo, dojenčki polovico časa prespijo v fazi REM (hitro gibanje oči) – tisti, v kateri odrasli ljudje sanjajo. REM spanec je tudi tisti, ko dojenčkovi možgani obdelujejo informacije, pretvorijo opažanja in izkušnje v spretnosti, ohranijo spomine in razvijejo jezik.
Nekateri strokovnjaki trdijo, da vsa ta dejavnost ne pušča prostora sanjam, kakršne poznamo. “Medtem ko se dogaja vso to godrnjanje, [dojenčkom] primanjkuje prostora v glavi in sposobnosti, da bi si sami sebe predstavljali kot junake v otroških dogodivščinah ali da bi sanjali fantazijske igrače,” piše Natalie Wolchover v Live Science. To stališče temelji na delu prvotnega “združevanja sanj”, psihologa Davida Foulkesa, ki je otroške sanje začel preučevati v šestdesetih letih. Ugotovil je, da otroci nimajo živih, s pripovedjo bogatih sanj, dokler ne dosežejo približno šolske starosti. Takrat začnejo spoznavati lastno identiteto in razvijati njihove vizualne in prostorske domišljije. Foulkes pravi, da morajo otroci dobro zaznavati same sebe, da so lahko “zvezde” v svojih sanjah, ki vodijo zgodbe. “Pravzaprav,” piše Natalie, “količina samospoznavanja, ki ga ima otrok – njegovo razumevanje, da bi bil na primer ista oseba, tudi če bi imel drugačno ime in da je ista oseba kot takrat, ko je bil dojenček – močno sovpada z živahnostjo in obsegom zapletenosti v otrokovih sanjah.”
Pa vendar, kaj če starejši, bolj zgovorni otroci preprosto bolje opisujejo drugim svoje sanje. Kako v resnici zagotovo vemo, kaj se dogaja v mislih negovorečega otroka? Leta 2005 je nevrolog Charles P. Pollak odgovoril na vprašanje, ali dojenčki sanjajo: “Da, kolikor lahko povem. Predvidevamo,” je dodal, “da dojenčki sanjajo o dojenčkastih stvareh.”
“Ne vemo, ali dojenčki sanjajo, vemo pa, da dejansko preživijo več časa v REM stanju (spanje s hitrim gibanjem oči) kot odrasli, REM pa je stalno povezan s sanjanjem pri odraslih,” pa pojasnjuje dr. Alison Gopnik, avtorica knjige The Philosophical Baby. “Vemo tudi, da dojenčki utrjujejo svoje znanje in se učijo v REM spanju. Zato se zdi zelo verjetno, da dojenčki sanjajo in da morda to počnejo celo pogosteje kot odrasli.”
Zelo sanjski odgovor na eno večnih vprašanj starševstva.